Manca G. Renko: Živalsko mesto
Izid:
oktober 2024
Manca G. Renko v knjigi esejev Živalsko mesto odpira ulice svojega miselnega mesta pa tudi vrata v njegovo podzemlje. Prostor daje tako prosto živečim živalim, kot tudi tistim, ki smo jih udomačili do te mere, da se premalokrat zavedamo, kako samoumevne so, ali pa jim v rove, v katerih živijo, nepremišljeno mečemo hrano. Avtorica je začela kopati, poiskala vhode, se spustila v areno, se soočila z živalmi in začela trenirati – torej, pisati.
Vsak od esejev je vstop v enega teh rovov, ki odpirajo nadaljnje odvode in izrisujejo njen miselni svet. »Kako dobro je, da imam toliko notranjega življenja,« zapiše in nam razgrne zemljevid svojega dela, prijateljstev, akademskega raziskovanja, preteklosti, čustev in strasti, pomembnih odnosov, spola, travme kot univerzalne izkušnje, življenjskih spoznanj, odnosa do živali; nazadnje pa razkrije tudi, od kod živalsko mesto prihaja. Na vsakem koraku si preko zelo različnih referenc obsežnih časovnih in kulturnih diapazonov zastavlja pomembna vprašanja, pri čemer ves čas samoreflektira, samokritizira in tudi dvomi vase, secira surova čustva in jih obenem uspe držati nad paro, si nastavlja ogledalo.
O AVTORICI
Manca G. Renko je zgodovinarka in urednica. Med svoje akademske dosežke šteje soavtorstvo v mednarodnih publikacijah Socialist Women and the Great War (Bloomsbury Academic 2022) in Texts and Contexts from the History of Feminism and Women’s Rights (CEU Press 2024) ter postdoktorsko štipendijo Marie Skłodowska-Curie Actions na Univerzi na Dunaju. Ponosna je, da ji akademsko pisanje (še) ni uničilo jezika in da ji akademski prekariat (še) ni strl duha. Redno objavlja v različnih medijih ter na svojem substacku Delovna doba.
Živalsko mesto je res mesto: ne zgolj mesto avtoričinih/Mančinih široko razpredenih, občutljivih misli in čustev, temveč tudi mesto in zemljevid motivov, idej in ljudi, referenc, ki so jo zgradile. V tem mestu so Zofka Kveder, J. M. W. Turner, Chris Kraus, John Berger, James Bond, Lana Del Rey, Taylor Swift, Lorde in Charles Dickens, v njem so zakajene dnevne sobe, arhivi, afterji in predavalnice, skrajni možgani in skrajno srce. Kot vsako mesto (in človek) je Živalsko mesto sestavljeno iz visokega in nizkega hkrati: njegove besede so avenije, stolpnice, skrita igrišča, slepe ulice, kante za smeti in drevesa, cevi z ujetimi ptiči in nebo nad njimi.
Eva Mahkovic
Takoj ko sem v enem dolgem večeru požrl rokopis ŽIVALSKEGA MESTA Mance Renko, je moja reakcija bila: hologram. Hologram je eden ključnih pojmov kvantne mehanike: ko množica “superpozicij” (virtualnih možnih variacij tega, kar bi se lahko dejansko zgodila), “kolapsira” v eno samo realnost, virtualne variacije ne izginejo, ampak še naprej odmevajo v realnem rezultatu. In natanko nekaj podobnega se zgodi v ŽIVALSKEM MESTU: v linearni pripovedi se navidez kaotično, a v resnici z globoko nujnostjo, prepletajo različni nivoji – osebne travme, potopisna opažanja, brezobzirna analiza nasilja nad ženskami, politična razmišljanja o usodi levice, opozorila na pozabljeni feminizem v socialističnem gibanju pri nas, teoretska razprava o pomanjkljivostih psihoanalize, poglobljen opis generacijskih prelomov v zadnjih desetletjih, zabavne in kritične analize filmov in popularne glasbe… vse je tukaj, noro berljivo. Vnaprej sem prepričan, da si ŽIVALSKO MESTO zasluži uspeh in nagrade – a za kaj in kot kaj? Kritični eseji, spomini, politična teorija… vse to skupaj. Knjiga je dobesedno ustvarila svoj lasten nov žanr.
Slavoj Žižek